Ko smo se vsi polomljeni zgodaj zjutraj spravili iz šotorov, smo veselo ugotovili, da je naša hrana v vreči na drevesu ostala nedotaknjena. Ponoči smo sicer slišali nekaj šumov, a kaj večjega očitno ni zatavalo v naš tabor. Zaradi nadležnih komarjev smo hitro spakirali nahrbtnike in nadaljevali pot. Današnja trasa je bila podobna včerajšnji, a natančno oko je opazilo nove živalske in rastlinske vrste, ki so nam prekrižale pot. Tudi površni pa niso mogli zgrešiti prikupnega ježevca, ki se je sprehajal po poti in smo ga prestrašili na drevo. Vrhunec dneva je bil zgoden prihod v tabor, ki je ležal tik ob jezeru. Cel dan je bilo ozračje zelo soparno in vsi preznojeni smo sprejeli mogoče ne preveč pametno odločitev, da se gremo kopat v jezero. To jezero pa ni bilo ravno jezero v slovenskem pomenu besede, ampak bolj večja mlakuža, polna raznovstnih živalc in globokega blata. Najpogumnejši, oziroma najbolj smrdeči, smo se hitro vrgli vanj, a še hitreje pobegnili iz njega po spoznanju, da v njem mrgoli pijavk. Čeprav smo ven prišli še bolj umazani kot prej, smo se počutili odlično, saj smo s sebe sprali pot prejšnjih dveh dni. Po večerji kar nismo hoteli od tabornega ognja, saj tam ni bilo komarjev. Hrano smo spet iz preventvnih razlogov pospravili na drevo in se utrujeni zavlekli v šotore.
|
Avtorji besedila:
Tine Fajfar Ajda Krišelj Zala Ferlic Fotografije: Rožle Bregar |