No, pa je naše popotovanje pri koncu. Po dolgem potovanju nazaj domov zdaj utrujeni, a zadovoljni zbiramo vtise. Doživeli smo veliko zanimivega in premagali marsikateri izziv. Če pogledamo nazaj, se vse neprijetne izkušnje skrijejo pred neverjetnimi doživetji, ki si jih bomo zapomnili za vse življenje. To potovanje je bila res edinstvena izkušnja, ki ne bi bila enaka brez super mepijevcev. Peter, Matic, Anže, Gašper, Drejc, Tine, Jan, Andraž, Zala, Tamara, Ajda in Ajda, hvala vam za dobro družbo! Posebno priznanje si zaslužijo naši spremljevalci, saj so pripravili super odpravo in požrtvovalno skrbeli, da je vse gladko teklo. Še posebnejše priznanje gre našemu prisrčnemu in zanimivemu fotografu Rožletu, ki nam je postal pravi vzornik. Hvala vam, da ste nam omogočili enkratno doživetje! MEPI je zakon!
Navsezgodaj zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Madisona v Chicago, tretje največje mesto v ZDA. Končno smo doživeli Ameriko iz filmov! Po enourni vožnji s podzemno železnico so nas v središču mesta obkrožili veličastni nebotičniki. Ogledali smo si Millenium park s slavnim fižolčkom in se sprehajali po glavni ulici Michingan Avenue. Vrhunec dneva je bil ogled najvišje stolpnice v mestu, Willis Tower. Z dvigalom smo se po dvournem čakanju v eni minuti povzpeli v sto tretje nadstropje. Razgled je bil neverjeten! Stali smo 443 metrov nad mestom v steklenih kockah. Po tem nepozabnem doživetju smo se sprehodili še po ulici State Street, ki je znana kot nakupovalni raj. Z podzemno železnico smo se odpeljali do najbolj znane plaže, iz katere smo skupaj z domačini občudovali veličasten ognjemet ob prazniku neodvisnosti (4th of July). Mesto je bilo zaradi praznika še posebaj polno in živahno in iz prve roke smo videli, kako so Američani ponosni na svoj narod. Pozno ponoči smo se z podzemno železnico vrnili v hotel.
Danes smo se navsezgodaj odpravili proti narodnem parku Wyalusing, ki leži na zahodu zvezne države Wisconsin. Tam smo si izposodili kanuje in tri ure kanunarili po največji reki v Severni Ameriki, Mississipiju. Srečali smo rečne školjke, vodne želve in mnogo kačjih pastirjev. Čeprav smo veslali po kanalu, ki je bil večji od vseh slovenskih rek skupaj, je bil to le eden od mnogih pritokov gromozanske vodne mase, ki predstavlja Mississippi. Ko smo stopali iz kanujev, nas je presenetila še ena ameriška gromozanskost - mimo nas je peljal tovorni vlak s sto dvanajstimi vagoni. Zvečer smo se poslavljali od Madisona, saj jutri navsezgodaj odhajamo proti Chicagu.
Na današnji lep sončni četrtek nas je čakalo presenečenje. Odpravili smo se na celodnevni izlet v največji vodni park v Ameriki! Po enourni vožnji do turističnega naselja Wisconsin Dells, ki je dobilo ime po soteskah na tem območju, smo prispeli v raj. Velikanski tobogani, razgibani valovi in druge vodne atrakcije so nas zaposlile za naslednjih pet ur. Tekmovali smo po drčah, kričali na vodnih vlakcih smrti in se kopali. Utrujeni smo se proti večeru odpeljali nazaj v hostel, kjer smo gostili slovenski večer za wisconsinške slovence in njihove prijatelje. Spekli smo čevapčiče, piščanca in koruzo v pečici, ponudili smo jim tudi včerajšnji golaž, ki je bil prava poslastica. Z gosti smo delili vtise iz naše poti po Ice Age Trailu in prijazna teta nam je na roke narisala tatuje iz kane. Proti koncu našega druženja smo zapeli še nekaj slovenskih pesmi in bansov, ki so jih zelo zabavali. Spat smo šli prijetno utrujeni in v veselem pričakovanju zadnjih dveh dni čez lužo.
Glavno mesto zvezne države Wisconsin nas je s svojo urejenostjo in prijetnostjo domačinov zelo lepo presenetilo. Dopoldan smo preživeli v State Capitolu, mogočni stavbi, ki jo ima vsaka zvezna država v ZDA in v kateri delujejo senat, sodišče in državni zbor. Prevzel nas je razgled iz razgledne ploščadi in raznovrstne mogočne kamnine iz celega sveta, ki so se bleščale v notranjosti. Sedeli smo na stolih poslancev in občudovali fosile v sedimentih ter mnogotere žarnice, ki tako pogosto pregorijo, da nudijo polni delovnik srečnemu Američanu, ki jih menjava. Dan smo nadeljevali s sprehodom po zanimivi ulici, ki povezuje kapitol z univerzo in kosili na terasi ob enem od štirih večjih jezer v mestu. Popoldan smo nekateri preživeli v mestu in si ogledali kampus ter skozi nakupovanje in hitro hrano preizkusili ameriški način življenja. Nadebudni kuharji so odšli v hostel in na osuplost ostalih udeležencev skuhali pravi domači golaž. Zvečer smo bili spet presenečeni nad Američani, saj je bil center mesta nabito poln ob koncertu komornega orkestra, ki je izvajal klasično glasbo pred kapitolom. Upamo, da bomo tudi doma kdaj priča čemu podobnemu!
Po mirni noči nas je budilka zbudila ob 4.45 in hitro smo pospravili šotore ter krenili na pot. Sušenje čevljev ob ognju je bilo še kar uspešno. Tako so tisti, ki niso imeli rezervne obutve primerne za hojo namesto v premočenih, na pot krenili v relativno suhih. Po uri in pol zaspane, a hitre hoje po ravni cesti smo pred vstopom v gozd prišli do prve kontrolne točke in si privoščili zajtrk. Za tem pa veselo v gozd ponovno namočiti kar smo ponoči posušili. Kmalu smo prišli do kampa, kjer bi morali po načrtu spati. Za tem smo prehodili pol milje ob cesti in se ponovno podali v gozd. Pot je bila raznolika, od širokih do zelo ozkih in zarašenih poti. Čas smo si kot vedno krajšali s pogovori in zadnjih šest milj oziroma tri ure hoje je minilo hitro. Veselili smo se, da se bližamo koncu te odprave, saj smo s tem opravili zlato stopnjo programa Mepi. Odprava je bila odlična življenska izkušnja, saj smo se morali znajti in preizkusiti v novem okolju pod novimi pogoji.
Za dobro jutro nas je pričakalo polno lačnih komarjev. Obnovili smo ogenj in jih z dimom odgnali vsaj toliko, da smo lahko dokaj v miru pojedli zajtrk. Vzeli smo pot pod noge in nadaljevali z odpravo proti, obljubljeno, najlepši točki odprave. Tako smo po nekaj urah prišli na vzhodno obalo jezera Mondeaux. Pričakal nas je lep pogled na jezero in njegovo rastlinstvo. Po kratkem postanku smo nadaljevali proti njegovi najbolj severni točki, kjer smo ponovno oblekli kopalke in se osvežili. V nadaljevanju dneva pa nas je pričakalo nekaj nepričakovanega. Komarji so nenadoma izginili in v nekaj minutah se je lep sončen dan spremenil v nevihto. Ob močnem deževju smo se po močvirju prebili do ceste, kjer smo pri najbližji hiši poiskali zavetje. Ob vsem kar bom pisal v nadaljevanju lahko rečem, da tako prijaznih ljudi še nismo srečali. Poleg tega, da nam je gospod ponudil zavetje, nam je takoj po končanem dežju pripravil taborni ogenj. Tako smo se z veseljem ob njem pogreli, kasneje pa nam je dovolil pri njem tudi prespati.
Ko smo se vsi polomljeni zgodaj zjutraj spravili iz šotorov, smo veselo ugotovili, da je naša hrana v vreči na drevesu ostala nedotaknjena. Ponoči smo sicer slišali nekaj šumov, a kaj večjega očitno ni zatavalo v naš tabor. Zaradi nadležnih komarjev smo hitro spakirali nahrbtnike in nadaljevali pot. Današnja trasa je bila podobna včerajšnji, a natančno oko je opazilo nove živalske in rastlinske vrste, ki so nam prekrižale pot. Tudi površni pa niso mogli zgrešiti prikupnega ježevca, ki se je sprehajal po poti in smo ga prestrašili na drevo. Vrhunec dneva je bil zgoden prihod v tabor, ki je ležal tik ob jezeru. Cel dan je bilo ozračje zelo soparno in vsi preznojeni smo sprejeli mogoče ne preveč pametno odločitev, da se gremo kopat v jezero. To jezero pa ni bilo ravno jezero v slovenskem pomenu besede, ampak bolj večja mlakuža, polna raznovstnih živalc in globokega blata. Najpogumnejši, oziroma najbolj smrdeči, smo se hitro vrgli vanj, a še hitreje pobegnili iz njega po spoznanju, da v njem mrgoli pijavk. Čeprav smo ven prišli še bolj umazani kot prej, smo se počutili odlično, saj smo s sebe sprali pot prejšnjih dveh dni. Po večerji kar nismo hoteli od tabornega ognja, saj tam ni bilo komarjev. Hrano smo spet iz preventvnih razlogov pospravili na drevo in se utrujeni zavlekli v šotore.
Po tipičnem ameriškem zajtrku v motelu smo se z najetimi avtomobili odpravili na začetek naše poti. Takoj ko smo vstopili v pragozd smo z nejevoljo začeli štiri dni trajajočo jalovo bitko s komarji. Občudovali smo za nas novo močvirnato pokrajino, ki je nas vedno znova presenečala z novimi lepotami. Čez nekaj časa smo spoznali, da komarji niso naš edini problem, saj smo kot po tekočem traku odstranjevali velikanske prisesane rjave klope iz naše vedno bolj rdeče kože. Med hojo smo se na veliko nesrečo naše Zale iz oči v oči srečali s rumeno-črno kačo. Hodili smo po močvirnatih tleh in mešanem gozdu ter mimo mnogih jezer. Ta dan je minil večinoma v privajanju na živalstvo, novo podnebje in težke nahrbtnike. Ker smo zaradi logističnih težav začeli z hojo malo kasneje, smo v poznih večernih urah skoraj zgrešili tabor. Nahajal se je zraven jezera Jerry v čisti goščavi in je bil proti našim običajnim lokacijam zelo majhen. Takoj smo zakurili ogenj, da bi se izognili pikanju komarjev, postavili šotor in lačni, a zadovoljni začeli s kuhanjem makaronov.
V jutranjih urah, ko so spremljevalci prevzemali vozila, smo ostali raziskali center glavnega mesta Wisconsina in si privoščili jutranjo kavo - katera je bila nepričakovano povsem dobra. Preostalo uro časa smo izkoristili za sprehod in ogled mesta ob jezeru. Ko so se spremljevalci vrnili smo pripravili nahrbtnike za odpravo in se odpravili po nakupih za odpravo. Ko smo s tem opravili, smo se podali na pot proti izhodiščnemu kraju Medford, v bližini katerega bomo jutri pričeli z odpravo. Pot po ravninski pokrajini je minila v dobrem vzdušju. Pot po avtocesti smo prekinili s počitkom ter se okrepčali, med nadaljevanjem poti pa smo se podali v računanje pretvorb med evropskimi in ameriškimi enotami ter ugotavljali sistem denarja manjšega od dolarja - še vedno nam ni jasen. Ko pa je pot zavila na podeželjsko cesto smo uživali v vožnji ob sončnem zahodu s pogledi po čudoviti, ravninski, redko poseljeni pokrajini, kjer je do izraza prišlo tipično ameriško podeželje - kot iz filmov.
|
Avtorji besedila:
Tine Fajfar Ajda Krišelj Zala Ferlic Fotografije: Rožle Bregar |